Nasilje
računalniških iger
versus
nasilje
otroških slikanic in drugih knjig
O
tem, da smo tisti, ki se za tlačenje
kruha v usta poklicno ukvarjamo z
igranjem iger, malce otročji, ne glede na starost, ni dvoma. Če velja slavna
ugotovitev predvsem čezlužnih psihologov, da moramo za srečnejše
življenje prisluhniti otroku v sebi, potem smo oni, ki se bavimo s te vrste
poslom, najzadovoljnejši ljudje na obli. Dobro,
včasih nas sicer za tri tedne
nepopravljivo zamori kak Panty Raider, ampak večinoma nam gre
prav lepo. Še v zrelih letih lahko špilamo
do nezavesti, nosimo reklamne majice z napisi v
slogu 'Nintendo rulez' in ne maramo
za izpodčelne poglede vrstnikov ter pisano družbo urno razdelimo na znalce in neznalčke z debato o onem petem sluzavem šefu
na sedmi vijolični podstopnji Pijavka
Hunterja 8. Ah. Vsled vsega tega tudi ni čudno, če koga od nas zalotite s knjigo pravljic v roki. Ne fantasyja, ne
znanstvene fantastike, ne srce parajočih štorij izpod
peresa Cartlandovke in podobnih o nesrečnih meščankah, potrebnih kot Sahara
vode, ki so predobre za vsakogar razen
za lastnika konjušnice, ups, princa na
belem konju, ki se
potem kakopak izkaže za sifilitika z zožanim
perpucijem. Ne, čisto pravih pravljic,
bodisi ljudskih, bodisi umetnih, ki rabijo kot vir otroške domišljije, nedolžnih in čistih
kot gorska studenčnica, poredno žuboreča skozi neomadeževano skalovje proti umazani, s civilizacijo zadimljeni dolini. Tako sem zadnjič
izkoristil svoj status večnega otročaja
in v širni
javnosti mirne duše
odprl zbirko pravljic bratov Grimm. In bral. In bral. In vedno bolj zijal. Zakaj
že dolgo me kaj ni tako
pretreslo kot tisto, kar
sem prečital v dotični bukli. Da so pravljice krute, sem bil že
malce pozabil, toda spomini so privreli na površje kot prej omenjen gorski potok, a tokrat rdeče
obarvan. Od babure, ki so
jo zaprli v sod, poln vrelega olja in kač, prek pobiča, ki so ga
do smrti izsesali komarji, do prvega dogodka na tej srhljivi top listi: očeta, ki je odsekal glavo svojima otrokoma inu s
krvjo namazal kip babure, v katero je
bil zaljubljen. Gulp?! Ko sem zaprl buklo, mi je na misel prišlo samo to, da sta bila tale brata Grimm v dno duše pokvarjena psihopata, ki bi ju danes po hitrem postopku strpali v norišnico, pa če bi svoje bolne umotvore objavljala
samo na internetu. na
vrh Ampak pravzaprav
mi ni šlo na živce to, da otroci berejo
take sorte pogruntavščine. Navsezadnje je svet krut in
pravljice kar dobra oblika priprave
nanj, najsi gre za pripovedke norcev Grimm, Janka in Metko, v katerem mladiča
masakrirata ubogo starko, ki ji popred še požreta z borno pokojnino kupljeno hiško,
Rdečo kapico, v kateri lovec izvaja
vivisekcijo volka in mu trebušno votlino napolni s kamenjem (kje si zdaj, Lea
Eva Muller?), ali pravljice Tisoč in
ene noči, poniževanje žensk na najvišji mogoči
stopnji. Sploh ne. Tisto, kar me je spodbodlo,
je bil spomin
na dušebrižnike po svetu
in doma, ki imajo toliko povedati
čez nasilje v računalniških
in videoigrah, ki da tako neznansko kvari otročad, da slednja hara po ulicah, z
Doomom navdihnjena strelja sošolce in pred veleblagovnicami izvaja
krvoločne prijeme iz Mortal Kombata.
V Nemčiji se denimo gredo pravo križarsko vojno proti
nasilnim igram, v sosednji
knjigarni pa mirne
duše prodajajo pravljice svojih rojakov, v katerih se
ljudje na vse mile viže trpinčijo,
ubijajo in ponižujejo (večno postavljanje možatega princa v vlogo rešitelja uboge, nesposobne
ženske je seksizem brez primere
in podobno navajanje na okosteneli družbeni red kot kupovanje barbik punčkam in vodnih pištol, po možnosti napolnjenih
s kislino, fantkom),
ker so pač
označene kot mladinska literatura. Srečne mamice nato te knjige kupujejo in jih
svojim
prestolonaslednikom berejo pred spanjem, da ti
laže odplavajo v deželo sanj in o teh rečeh kakšno
odsanjajo. Medtem pa Soldier of
Fortune, Carmageddon, Mortal Kombat in celo letalske
simulacije, kakršni so
Advanced Tactical Fighters, sklonjenih
glav visijo
na sramotilnem stebru in čisto vsak,
ki ima pet minut časa, vrže vanje kamen, še zdaleč ne upoštevajoč nadvse
koristnega Kristusovega načela,
ter se priduša, da te zadevščine
razkrajajo samo bistvo nedolžnosti
naše dece. Se povsem
NE strinjam! Igre so oblika
interaktivne zabave, pri kateri je treba upoštevati obe besedi v izrazu. Zabava pomeni, da že po definiciji niso mišljene kot nekaj resnega, interaktivno pa,
da igralec v
'vsebini' dejavno sodeluje. V nasprotju s prej omenjenimi
pravljicami, akcijskimi filmi,
kvazireperskimi videospoti in
podobno navlako, v kateri junak vedno zmaga in
so ženske vedno skoraj nage ter
vnaprej do konca mokre na kulerske mačote, ki jih obkrožajo, posledice za svoja
dejanja v igrah nosiš sam. Si idiot, uletiš v šolo /
veleblagovnico / bolnišnico in trosiš naboje kot konfete ob poroki? Sam si si kriv, če te pospravijo v petih
sekundah. Poskusi ponovno, ko boš pametnejši. Predvsem
pa ne maži kipov s krvjo svojih otrok, ker se ti
bo zdruznil vmesnik in
ti bo pretreseno računalo izstrelilo
CD naravnost v grlo.
na
vrh
P.S.: Poleg novice, ki ste si jo
lahko omreženi prebrali na naši spletni strani, da torej kanim postati oča, naj z
vami delim še veselo vest, da
sem opravil tudi službo domovini, ter
nekaj najboljših citatov iz
svojega sedemmesečnega v Domu upokojencev: 'Nehaj s tem, raje mi pripelji enega buzeranta!' (oseba, ki ji hočejo v zadnjik vtakniti svečko za lažje sračkanje) 'Dajte mi zobe!' (sestra, ki jo je posebej tečna
upokojenka že trikrat ugriznila) 'Saj je suh,
kaj se pritožuješ!'
(oseba, ki je posrala vse stranišče, le školjke ni zadela,
negovalki) 'Ruoooarhghghghhhg!' (jutranji pozdrav) 'Bruuuuuh!' (novopečena
negovalka, ki je naletela na
osebo v postelji neposredno po količinsko posebej
bogatem odvajanju) '(požiranje sline)'
(Sneti, ko je iz kovinskega lončka potegnil jogurtov
lonček, s prej omenjenim predmetom prožno povezan
z raztegljivim, zelenkastim smrko-grkljem z luštnima odebelitvama na vsaki strani) Ste še prepričani,
tisti 'zaresni' vojaki, ki
imate toliko povedati čez civilno službo, da ste
pravi moški?
Sneti
na
vrh
Objavljeno
z dovoljenjem Sergeja Hvale - Snetija, (c) 2000 Joker
|